Piše: s. Hermina Nemšak
Morda je skrajni čas, da pustimo, da Sv. Duh deluje, kjer želi. Župnijska skupnost je, kot opažamo po večini prostor za določene skupine… Včasih deluje lokalna cerkvena skupnost, kot zaključena enota, z razsodiščem, kdo sme ali kdo se jim ne sme približati. Zato bi bilo nujno premisliti, ali smo vsi na isti poti ali pa vozimo vsak svojo?
Najbolj se zatika pri zakoncih, nekje so zakonske skupine in pari lepo sodelujejo, spet pa hkrati imamo pare, ki se težko odločijo za te vrste pot in hkrati žejni ostajajo ob strani, ker se ne čutijo enakovredne. Pa vsi ločeni ali tisti, ki še niso poročeni zakramentalno in bi potrebovali našo spodbudo, vsi ti pa, kot berači iščejo sprejetost med ostalimi kristjani. Vsak zakonski odnos je ne samo privat odnos med dvema, pač, pa tudi srčika lokalne cerkvene skupnosti in ta je lahko dober ali slab samo podprt z skupnostjo v molitvi ima možnosti uspešne rasti, da le ta čuti, da ga podpirajo vsi na poti, tako samski kot poročeni…
SINODA IN DRUŽINE
Tukaj želim najprej nanizati nekaj misli, ki sem jih pobrala iz različnih gradiv Cerkve na Slovenskem, ki spodbuja, da prav vsi stopimo v sinodalni proces in hkrati še nekaj besed, kaj je namen sinode.
Povabila sem okrog 30 družin Ustanove Anin sklad in polovica se mi je oglasila s svojimi razmišljanji. Toda še vedno so vse družine povabljene, da se vključijo v ta proces, četudi morda ne bodo zapisala svojih pogovorov. Pomembno je, da se o tem pogovarjamo, nagovorimo drug drugega in začnemo ali nadaljujemo HODITI SKUPAJ.
Papež Frančišek pravi: »Gre za poslušajočo Cerkev bližine, ki ni ločena od življenja… Poudarja, da je celotno Božje ljudstvo neposredno povabljeno k sodelovanju pri prizadevanju Cerkve za ozdravljenje: »Vsak krščeni naj se čuti vključenega v cerkveno in družbeno preobrazbo, ki ju tako zelo potrebujemo. Ta preobrazba zahteva osebno in občestveno spreobrnjenje, da bomo na stvari gledali tako, kot jih vidi Bog.«