Zapolnjen urnik ni bil dovolj, obilici dela in skrbi so nekaj dodali še dolgi junijski dnevi in veliko prispevali k temu, da se je delo zavleklo v noč, čeprav ta nastopi dovolj pozno. Ni čudno, da sem se klišejsko oziral v pregovorno ležerne poletne dni. V istem trenutku mi niti ni bilo pomembno, kakšen oddih bo prišel, da bo le prišel. Aktivno, pasivno, duhovno polno ali hedonistično prazno. Naj se že zgodi.
Zahvaljujoč Božji previdnosti smo se kot družina, vključena v skupnost Aninega sklada, letos že razmeroma zgodaj prijavili k udeležbi. K temu nas je vabila lanskoletna dobra izkušnja, široko strinjanje vseh družinskih članov, pa tudi dejstvo, da gre za obliko počitnic, ki dejansko ne bremeni družinskega proračuna.
Od zgoraj naštetih oblik preživljanja prostega časa pri naši hiši vedno zmagajo aktivne oblike, pa čeprav tudi počivanje res ni bi škodovalo. Tudi »Kančevci«, kot pogovorno rečemo Počitniškim dnevom družin Aninega sklada, so po naših merilih, z več vidikov aktivne počitnice. Bežno sem preletel program, poln, kako ne. Ekipa, ki ga pripravlja, bratje kapucini v duhovni drži Svetega Frančiška in snidenja z ljudmi podobnih pogledov na življenje, mi dovolj jasno sporočajo; »Nisi sam.« Dovolj, da se prepustim in izročim Njemu, da zaupam in verjamem, da bo po dobrih ljudeh poskrbel zame in za vsako potrebo vsakega iz naše družine, četudi je sedem različnih zgodb.
In vendar deluje pasivno, če rečem, da se izročam? Ne. Najprej me zaposli dejstvo, da se mi tu ni potrebno pretvarjati, da res nisem sam, tukaj čutim, da nisem sam. V komolčarskem vsakdanu, ki sem ga za nekaj dni pustil zadaj, je običajna družina, če že ne sedmo čudo, pa vsaj ostanek iz obdobja dinozavrov. Počasi tudi dojamem, da ni nič narobe in, da ne bo bolelo, če se bom v skupini moških ali parov odprl. Brez pretvarjanja lahko povem o svoji šibkostih, strahovih, dvomih. Ne stojim namreč v krogu junakov iz fantazijskih filmov z vsemi odgovori na dlani in rešitvami za vse tegobe tega sveta. Stojim v krogu junakov, ki so sprejeli življenje, ga sprejemajo in zanj delajo, kaj delajo, garajo. Toda ti junaki, ravno tako kot jaz nosijo svoje križe, stiske, morda bolezen, nasprotovanja. Tu smo vsi v polni verziji in ne le izbran portret za fiktivno virtualno podobo.
S prefinjenim občutkom nam je vsak dan znova odmerjena duhovna hrana. Ko jo tako prejemam preko hvalnic, večernic, svete maše, adoracije, časa za osebno molitev, šele takrat prepoznam duhovno lakoto mojega »običajnega« vsakdana. Lakoto, ki je žal ne zaznavam s čutili, pač pa samo posredno posledico omejevanja časa namenjenega za Boga. Tovrstna adaptacija hitro uspe, hrepenenje po trenutkih, ko Bogu dopustim, da mi spregovori se naposled poveča. Vse pogosteje me potegne v kapelo k molitvi, tudi z brati kapucini, da mi je dana videti molitvena moč bratstva.
In končno romanje. K Svetemu Nikolaju v vas Selo v skrivnostno cerkvico Rotundo. Ja romanje, ena mojih najboljših prispodob za življenje. Življenje je romanje, romanje v življenju pa je trening za to pot. Vsako pešpot s ciljem, vzpon na goro in vsak nov dolgi nedeljski tek skušam preslikati na življenje. Vsaka pot ponudi vzpone, spuste, gladke in razbrazdane, ozke steze in široke ceste, žulje, znoj in… na koncu nasmeh. Toda romanje v Rotundo ni bila običajna pot, bila je doživetje skupnosti, s stalno prisotnim občutkom, da nisem sam. Premišljena vaja izmenjave lističev z mislimi nas je povezala k pogovorom ali krajšim debatam. Medtem, ko romamo postanemo vsi ena družina, vsak od nas je del popotne druščine, kot reka mirno tečemo v objem Oceana.
Gostiteljsko pokrajino dokončno začutim na izletu po Goriškem; v Kuzmi, na Tromeji in v Cankovi. Tiha in zadržana pokrajina me s svojo valovitostjo spominja na domačo grudo, a vendar utripa drugače. Njen utrip hitro začutim, ko spoštljivo opazujem obdelano deželo, delo pridnih in predanih rok. Bogata dediščina mi ves čas govori o zaupanju teh ljudi v Božji načrt, tega posameznik ni vedno dojel ali razumel, a je kljub temu zaupal in prispeval svoj »da«.
Spletene domačne občutke vsakič znova potrdi vsak skupni obrok, s posebno noto jih nadgradijo športne igre, kjer se združi staro in mlado, ter nehote poskrbi za največ nasmejanih obrazov naenkrat.
Občutek skupnosti se začne v najmanjši skupnosti. Moje družine in te dragocene skupnosti ne bi čutil, če ne bi vsak dan pil iz keliha zakramenta svetega zakona. Premalo zavedajoč dane mi dragocenosti prisluhnem pričevalskemu paru Škrobar, gospe Katji Jarc ali ko se zaklepetam z možmi in zakonci o tem ali onem izzivu. Zavem se odgovornosti, številnih nalog, pomena trdnosti najinega zakona, vzgoje, kot temelja iz katerega rastejo najini otroci. Nabor in teža odgovornosti pritiskajo na ramena… A, nemira ne čutim, saj vem, da mi bo On naložil ravno toliko in takšne naloge, kot jih zmorem nositi. Moč prejemava iz zakramenta svetega zakona. Ta zaklad lažje varujeva skupaj z vzori parov v skupnosti družin Aninega sklada, posebno v tako dragocenih trenutkih, kot je ponovna izpovedi zakonskih obljub ob navzočnosti otrok.
Počitniški teden v Kančevcih mi ima sporočiti veliko stvari. Doživeli smo intenzivno dogajanje idealnih razmerji med različnimi dogajanji. Težko je ločiti duhovno vsebino med ostalim dogajanjem. Med vsem je bilo vzpostavljeno harmonično sozvočje; tako kot mora biti vsak dan; ne smem ločiti molitve od dela. Zaradi te harmonije mi bo lažje najprej zbrati vse misli, potem pa dopustiti, da bodo sadovi pronicali v moje življene skozi celo leto.
Hvaležen sem Njegovi previdnosti, da sem skupaj z družino doživel takšne počitnice, hvala mu, da je prebudil moj notranji svet doživljanja, da sem zaslutil, kakšen počitek sploh potrebujem tudi v prihodnje, in večkrat. Hvaležen za doživetja in izkušnjo, za vse, kar mi preko teh dragocenih dni sporoča Stvarnik. V hvaležnosti Ga prosim, naj varuje vse dobrotnike Aninega sklada, naj bogato plača njihov prispevek h gradnji Mesta na gori.
Vinko Merzel
