Poljanska 6, p.p. 2031 1000 Ljubljana

Ko se svet ustavi ali naš družinski koronačas

Mlada slovenska družina s petimi otroki, ki ima lepe spomine na koronačas, ugotavlja, da svetu ne bi nič škodovalo, če bi se brez pandemije občasno ustavil.

Mlada slovenska družina s petimi otroki, najstarejši je končal tretji razred, najmlajša je stara dve leti in pol, si je v mesecih, ko smo bili v karanteni zaradi preprečevanja širjenja koronavirusa, organizirala življenje tako, da se bo koronačas z veseljem spominjala. Poleg te družine je še marsikatera druga ugotovila, da svetu ne bi nič škodovalo, če bi se občasno ustavil.

Pred začetkom epidemije s cmokom v grlu

Še preden se je začelo v Sloveniji, je moj mož slutil, da se temu ne bomo izognili. Ko se je začel izbruh v severni Italiji, sem dnevno s cmokom v grlu sledila dogajanju (čeprav informacij večinoma nisem našla v domačih osrednjih medijih). In potem prvi primer v Sloveniji. In nato vsak dan nekaj več. Nervoza je naraščala tudi v službi, a novice o tem, da se javno življenje ustavlja, kar nismo tako hitro dočakali.

Prvič v življenju me je bilo res strah

In končno je prišlo v četrtek, 12. marca, že v dopoldanskih urah obvestilo šole, da se pouk prekinja do nadaljnjega in da naj starši, če je le možno, otroke že v petek obdržimo doma. V službi se je dan vlekel. Naredila sem vse, za kar sem vedela, da ne more čakati naslednje tedne (mesece?), in odbrzela po mlajše tri otroke v vrtec in na koncu še v šolo po oba šolarja. Olajšano sem ugotovila, da so torbe z vsem, kar bodo potrebovali za šolanje doma, spakirali že z učitelji, saj je napetost v meni naraščala. Mislim, da me je bilo prvič v življenju res strah. Strah pred neznano prihodnostjo, za katero nismo vedeli, kaj bo prinesla. Že zvečer smo sklicali družinski sestanek, postavili pravila, da bo skupno bivanje za vse prijetno, in določili urnik, da čas, veliko časa, ki nam bo sedaj na voljo, osmislimo.

Temeljite priprave na koronačas, nato pa dovolj sekiranja na zalogo

Petkov dan smo nato izkoristili za pregledovanje torb, šli smo na potep v gozd, mož pa se je podal še po res velik nakup v trgovino. Čeprav smo bili sedaj tudi uradno doma (vsaj otroci in jaz na čakanju, mož je še vedno delal), napetost v meni ni popustila. Čutila sem, da me poganja adrenalin, kar se je pokazalo tudi pri (ne)spanju. V nedeljo popoldne sem temu sklenila narediti konec. Zgrabila sem superge in odtekla en velik krog po naši in sosednji vasi. Med tekom sem se odločila, da je dovolj sekiranja na zalogo. Z otroki sem začela uživati. Spoznala sem, da je ta čas z njimi enkraten, neponovljiv in predvsem podarjen.

Trajalo je, da sta otroka mamo sprejela za učiteljico

Prva dva tedna smo se lovili predvsem s šolo. Najstarejši mi je hitro povedal, da jaz nimam šole za učitelje, da zato ne bom njegova učiteljica in da z mano ne bo sodeloval. Po nekaj dnevih slabe volje in priznam, povzdigovanja glasu na obeh straneh, smo prebrodili tudi to. Fanta sta prišla do spoznanja, da če hitro, vestno in tudi pravilno opravita vse dolžnosti, imata popoldan prost. Proti koncu izolacije sta bila že tako zelo motivirana, da sta vsak dan naredila še kakšen predmet več za naslednji dan in si s tem prislužila proste petke.

S šolo na daljavo imamo zelo dobre izkušnje. Vsebine so bile podane na zanimiv način, otroke se je dalo motivirati. Tako smo imeli v tem času doma naravoslovni dan, ko smo posejali solatko, pa dvakrat kulturni dan, ko smo prek spleta obiskali lutkovno gledališče in galerijo, drugošolec se je naučil povsem samostojno speči kruh kot del naravoslovnega poskusa … Za mamo najbolj navdušujoče pa so bile ure telovadbe. Poleg iger z žogo, teka in poskokov so se tako na seznamu znašle tudi dejavnosti, kot so: preobleci svojo posteljo, pospravi kuhinjo, posesaj in pomij en prostor in meni najbolj zabavna: z zobotrebcem počisti rob okoli pomivalnega korita.

Tudi z mlajšimi smo skupaj ustvarjali, risali, in ker je bil ravno postni čas, sem jim pripravila tudi nekaj katehez. Sta se pa vseh delavnic zelo rada udeleževala tudi šolarja. Z idejami so nam na pomoč priskočile vzgojiteljice, ki so nam tedensko pošiljale seznam priporočenih dejavnosti, mi pa smo se ob njihovem izvajanju pridno slikali. V vrtcu so nato vsak teden naredili kolaž vseh pozdravov otrok in nam jih poslali. Dvojčka sta bila tako v tem času edina, ki sta občasno rekla, da bi pa šla nazaj v vrtec, drugi smo bili s trenutnim stanjem kar zadovoljni.
Koronačas z več časa za naju z možem, za Boga in molitev

Potem ko sem premagala začetni strah, ki me je hromil, začela ugotavljati, da je ta čas pravzaprav blagoslovljen. Začela sem pisati koronablagoslove, ki se jih je nabralo natanko trideset.

Imela sem več časa ne samo za otroke in z otroki, ampak tudi za naju z možem in za Boga in molitev. Tako sva vsako jutro ob šestih zjutraj skupaj z možem molila hvalnice, jaz sem večkrat posegla po Svetem pismu, zvečer smo z otroki molili rožni venec in vsak dan spremljali mašo prek spleta. Večkrat smo odigrali kakšno družabno igro, vsak dan smo brali (jaz zase, jaz otrokom in šolarja zase ali tudi mlajšim trem) in pri tem spoznali Malega princa, Heidi in Kekca, ki smo si ga zavrteli tudi na ekranu. Nekajkrat smo skupaj taborili v dnevni sobi, uvedli verige dobrih del, v velikem tednu skupaj packali in pekli dobrote, fanta pa sta samostojno naredila regratov med in regratov sirup.

Hiša je bila bolj pospravljena kot običajno, iz kuhinje je vedno dišalo, jutra so bila bolj umirjena, ker se ni nikamor mudilo, in celo meni je vsak dan poleg ure molitve uspela tudi ura telovadbe. Ta dva meseca mi je bilo dano živeti svojo veliko željo: biti mama doma.
Vrnitev v šolo je bila težka, nazaj v vrtec je bilo lažje

Ko se je spet odprla šola, sta fanta stežka odšla nazaj skozi šolska vrata – najbolj naporna sta bila prva dva tedna, ko so bili razredi še razdeljeni na polovice. Dvojčka sta se vrtca veselila, malo me je skrbelo le za najmlajšo, saj se je še bolj navezala ne samo na naju, ampak tudi na svoje starejše brate in sestro, a k sreči je šlo tudi tukaj brez pretresov.

S kar nekaj ljudmi smo prišli do enakega zaključka: svetu ne bi nič škodovalo, če bi se občasno ustavil – seveda brez pandemije.

Vir: Časnik.si

Pripravila: Darja Mlinar

Če želiš fotke, lahko vzameš pri njih: https://www.casnik.si/ko-se-svet-ustavi-ali-nas-druzinski-koronacas/