Ob pogovoru z družinami v času epidemije sem zaznal dve temeljni sporočili, ki bi ju želel podeliti z vami.
Najprej je ta čas preizkušnje družinam vrnil »pogrešani čas«. Kakor povsod so tudi družine čutile razpetost med službo, šolo in različnimi aktivnostmi otrok. Naenkrat so se znašli vsi člani doma z veliko časa. Prvi dnevi so bili nervozni in napeti, saj niso vedeli, kako se organizirati, da bodo lahko živeli v družinski harmoniji. Lahko bi rekel, da je bil potreben čas za organiziranje življenja, ki je vsebovalo šolo na daljavo, morda delo od doma, gospodinjske obveznosti, domača opravila in tudi prosti čas. Ena izmed družin mi je pripovedovala tako: Po nekaj dnevih smo se uspeli organizirati in si razdeliti delo ter prosti čas. Iz dneva v dan smo se več pogovarjali, hodili skupaj na sprehode, s skupnimi močmi obdelovali vrt in imeli skupne obroke. Strah zaradi virusa je stopal v ozadje in pomirjala nas je medsebojna povezanost ter telesna bližina. Začeli smo doživljati to o čemer smo se vedno pogovarjali in želeli, da bi imeli več časa v družini. O nastalih medsebojnih težavah smo se vedno pogovorili in si odpustili.
Drugič bi lahko dejal, da so mnoge družine v tem času poglobile svojo vero. To potrjuje pričevanje naslednje družine.
V »virusnem času« smo uspeli poglabljati in utrjevati našo vero. Od večerne in nedeljske molitve pri kosilu smo sčasoma prehajali v »družinski« odnos z Bogom. Kako? Najprej nas je strah pred epidemijo združil, da smo se na pobudo duhovnikov v župniji vsak večer združili z župljani in skupaj več molili. Veroučne pobude na daljavo so našo družino združile, da smo jih skupaj uresničevali: reševanje veroučnih katehez, spremljanje maše po fb ali TV ekranu, izdelava presmeca, barvanje pisank, sodelovanje pri šmarnicah …
V Lukovem evangeliju 9, 13 beremo: Dejal jim je: »Dajte jim vi jesti!« Oni pa so rekli: »Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in kupimo hrano za vse to ljudstvo.« Vemo, da je Jezus naredil čudež in učenci so to hrano razdelili in množica je bila nahranjena. Podobno se dogaja tudi danes. Mnogo družin je lačnih duhovnega kruha. Nekateri se tega zavedajo drugi morda sploh ne. Iščejo »nekaj« kar jih bo pomirilo v družini in službi. Morda so daleč od Cerkve in duhovnika ali jih celo zavračajo. Hrepenenje omogoča odprtost in pripravljenost sprejeti nasvet. Tukaj vidim lepo priložnost za družine, ki gradijo »svoj dom« na Bogu, da najprej družinam s katerimi so povezane z zgolj svojimi vsakodnevnimi izkušnjami stojijo ob strani in ko je ali bo priložnost tudi podelijo izkušnjo, kako jim vera in versko življenje pomaga v njihovem družinskem življenju. Zaradi človeškega zaupanja, ki se ustvari med družinama, bo morda pripravljenost, da družina verjame in morda začne tudi verovati.
p. Milan Kos, predsednik uprave Ustanove Anin sklad