Duhovno počitniških dni v Kančevcih pri bratih kapucinih, ki so letos potekali od 24. 6. do 29. 6. 2017, se je udeležilo štirinajst družin Aninega sklada. Družine sta spremljala kapucina br. Primož Kovač in br. Joško Smukavec, ter usmiljenka s. Marija Dolenec.
Prvi dan 24. 06.
Po vročem dnevu, ki so ga marsikje zaznamovale krajevne nevihte smo se zbrali v Domu duhovnosti v Kančevcih. Po prihodu in namestitvah v sobe smo se ob 19h zbrali pri večerji. Za večerni program, ki je bil namenjen spoznavanju, smo se zbrali v veliki dvorani. Vsaka družina je imela dve minuti časa, da pripravi kratko predstavitev in prav tako dve minuti, da to predstavite posreduje vsem ostalim. Nekaterim je bilo to premalo, drugim preveč, bilo pa je zanimivo. Po končani predstavitvi so sledila razna obvestila, kratka večerna molitev in izdelovanje hišne – sobne številke, ki je krasila vrata sobe v kateri je družina bivala.
Drugi dan 25. 6.
Jutro smo začeli z budnico, ki jo je spremljala harmonika in nadaljevali z jutranjo molitvijo hvalnic. Tako je bilo vsako jutro. Dopoldan smo se pridružili župnijski sveti maši in pri njej sodelovali s petjem in branjem. Po kosilu smo se razdelili v skupine za razne aktivnosti: priprava proslave ob prazniku dneva Državnosti; petju raznih pesmi; nogomet in odbojka, ki pa sta potekala malo časa, ker je nastala nevihta. Dež je bil tukaj že zelo potreben in razpoloženja ni pokvaril. Za popoldan smo imeli v načrtu izlet k štiri kilometre oddaljenemu več metrov debelemu kostanju. Nič ni kazalo, da bo to izvedljivo, ker je še vedno močno deževalo. A Božja previdnost je prečudovita. Deževati je prenehalo malo prej, kot smo bili dogovorjeni da gremo na pot, zato smo pogumno krenili. Med potjo je celo malo posijalo sonce, sicer pa smo pod oblaki lažje hodili. Takoj, ko smo se vrnili nazaj, pa je zopet začelo deževati. Večer smo obeležili s proslavo na kateri smo prebirali pesmi raznih primorskih avtorjev.
Tretji dan 26. 6.
Ta dan je bil poseben predvsem zato, ker se nam je pridružila Katarina Kompan Erzar s sodelavko Romano. Imeli sta program za starše, kot tudi za mladostnike od 12 let naprej, ki je potekal dopoldan in tudi popoldan. Sredino dneva smo kronali s sveto mašo v naravi pod krošnjami dreves. Za večerni program so bili zadolženi animatorji, ki so staršem pripravili kviz. Razdelili so jih v pet skupin, ki so med seboj tekmovale. Vse pa je pozorno spremljala štiričlanska komisija. Na koncu so sledile tudi praktične nagrade.
Četrti dan 27. 6.
Bil je lep poletni dan in v načrtu je bilo peš romanje v Rotundo v vas Selo. Pot se je vila po gozdu in med polji. V Rotundi smo imeli sveto mašo in po njej odlično kosilo v naravi. Po krajšem počitku smo se odpravili nazaj in se sredi popoldneva vrnili, nekateri malo utrujeni, a vsi veseli za čudovit dan. Otroci pa so imeli še dovolj volje in moči za igro z žogo. Večerni program so pripravile mame, ki so ga posvetile predvsem očetom.
Peti dan 28. 6.
Dopoldanski čas so imeli starši rezerviranega sami zase – se pravi vsak par zase v pogovoru. Mladostniki nad 12 let pa so imeli v dveh skupinah program z br. Joškotom. Najmlajši so medtem v delavnici izdelovali spominke iz različnih materialov. Tudi ta dan smo imeli sveto mašo v naravi, v kapeli pod drevesi. Popoldan pa so se odvijale prave »olimpijske igre«. Udeleženci so se pomerili v tenisu, badmintonu, balinčkanju, namiznem nogometu in seveda v pravem nogometu. Za vrhunec iger pa je bila igra med dvema ognjema med starši na eni in otroki na drugi strani. Zanimivo in poučno. Za večerni program pa so bili zadolženi očetje. Seveda so ga namenili mamam.
Šesti dan 29. 6.
Čas je tekel zelo hitro in že je bil tu zadnji dan našega druženja. Dopoldan je bil namenjen refleksiji. Vsaka družina je pogledala v dni, ki smo jih preživeli skupaj in ta svoj pogled na najbolj izviren način predstavila tudi drugim. Preden smo zaključili, so animatorji razglasili rezultate zmagovalnih ekip »olimpijskih iger« prejšnjega dneva. Nato pa smo se kljub vetru odločili, da imamo sveto mašo zunaj, kajti to je nekaj posebnega. Naše druženje smo zaključili s kosilom. Polni veselja, novih spoznanj, novih prijateljev, predvsem pa hvaležnosti za dneve, ki smo jih preživeli skupaj, smo se popoldne odpravili vsak proti svojemu domu.
s. Marija Dolenec
Nekaj vtisov animatorjev:
V soboto 24. junija smo se vse družine zbrale v Kančevcih. Že naslednji dan v nedeljo smo se odpravili na pohod do drevesa, tam smo se slikali in jedli bonbone. Ko smo se naslednji dan v ponedeljek zbudili smo zaslišali harmoniko, ki je igrala za budnico. Dopoldne smo imeli animatorji predavanje o družinah. Pohod v torek proti Rotundi je bil zabaven, čeprav je bila maša zanimiva, ker nam je br. Primož povedal vse o slikah ki so bile naslikane na stenah. V sredo je bil najboljši dan v Kančevcih, ker smo imeli športne igre. Ampak na žalost smo morali naslednji dan že oditi domov in posloviti od drugih.
Lara Novak
V soboto 24. 6. so se v duhovnem domu bratov kapucinov začele duhovne vaje. Veliko družin se nam je pridružilo pozneje. Teden je potekal v sproščenem, prijateljskem vzdušju. Tako med mladimi kot med starimi so se gradila nova prijateljstva in se izmenjavale izkušnje. Sam sem bil animator in sem mnenja, da smo se vsi imeli lepo. Teden je minil zelo hitro in družine so spregovorile zadnje besede med sabo, se poslovile in odšle domov z lepimi spomini na duhovne vaje.
Benjamin Avsec
Čas beži. Vsaka minuta, ki mine je zgodovina človekovega življenja. In niti en dan ni podoben drugemu, vsak dan spoznavamo različne ljudi na različne načine, odločamo se, kako se bomo obnašali, ali bomo ljubili ali bomo gledali postrani vse ljudi. Življenje je kot igra ‘Človek ne jezi se’. Vedno je ista igra, pa vendarle jo vedno drugače igramo, nikoli ne zmaga ena oseba in na enak način. Včasih ljudje na poraz gledamo z žalostjo, včasih z jezo včasih pa se le veselimo z osebo, ki je zmagala. V Kančevcih je bilo veliko takih trenutkov. Jeznih, žalostnih, ko sem se počutila ničvredno, pa vendarle se je vedno našel nekdo, ki je mojo žalost ali neizraznost na obrazu spremenil v nasmeh. Pogovori z osebami, ki mi zdaj pomenijo veliko so me pripravili do tega, da sem razmišljala tako močno, da me je na koncu že prav bolela glava, dolgi objemi, tisti pravi, so mi dali vedeti, da nisem sama, da se lahko oprem na osebo, ki mi je namenila to ljubeznivo gesto, večeri pa so me nasmejali tudi takrat, ko se nisem hotela smejati, ogreli so me tudi takrat, ko sem hotela biti hladna kot led, ko sem razmišljala, da tako ali tako vsi ostanemo sami. Ampak to ni res.
Vedno je nekdo z nami. Nekdo, ki nas potolaži, ko nam je hudo, ko niti ne vemo in ne verujemo, da nam daje oporo, nekdo, ki ve za vse naše napake, naša čustva in naše slabosti. Ta Nekdo je troedini Bog, ki je bdel nad nami vsako minuto, cel čas, ko smo mi peli, molili in se igrali v Kančevcih med 24. in 29. junijem 2017.
Ana Žebovec
Počitnice v Kančevcih so bile izjemne. Kot animator sem se imel v dobri družbi sovrstnikov in voditeljev zelo lepo. Še posebej mi je bilo všeč, da smo se razdelili v skupine po starosti, saj smo se tako med sabo najbolj razumeli. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo imeli pogovor z bratom Joškotom, ker smo se tako zelo dobro spoznali. Tudi film, ki nam ga je predvajal, mi je bil zelo všeč. Druga najboljša dejavnost pa so bili pohodi, saj smo se med družinami pomešali in pridobili veliko novih prijateljev ter o njih tudi marsikaj izvedeli. Hvala vsem za tako nepozabno doživetje. Te počitnice mi bodo gotovo še dolgo ostale v spominu…
Vid Kostanjšek